Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...

Madžarska prestolnica je Pariz vzhoda

Avtomanija Away Team

Avtomanija Away Team - Madžarska prestolnica je Pariz vzhoda
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
19.9.2022 23:00:00

Primerilo se je v samo 14 dneh, da me je pot peljala tja sredo Panonske ravnice še drugič.

Artur Švarc Artur Švarc

Zakaj in kako? Ko smo bili prvi dan avgusta z Avtomanija Away Teamom na VN Madžarske, je fotografije Budimpešte, ki ji upravičeno pravijo tudi Pariz vzhoda, videla tudi širša javnost in nenazadnje – moja tamala.

Moj otrok, ki je na pragu srednje šole izbral smer oblikovanja in kasneje arhitekture, je bil nad starimi zgradbami starega avstro ogrskega mesta ob Donavi povsem očaran. In ker so bile ravno počitnice, je bilo pač treba tja oditi še enkrat, na ekskurzijo. S Hondo HR-V sva se z mojo 14-letno pupo podala do Prekmurja in potem še dve uri in pol do Budimpešte. Mesto je pravzaprav sestavljanka treh mest, od tega sta na desnem bregu Donave Budim in na levem Pešta, povezujejo pa ju številni mostovi, tretji privesek pa je manjkrat slišana Obuda, ki je danes 3. distrikt, na začetku mesta na desnem bregu Donave in vključuje enega od obeh otokov, Obuda sziget (drugi je Margaretin otok), na obeh pa poteka vsakoletni glasbeni festival, ravno v času tega obiska, kamor derejo mladi iz celega sveta.

Po Donavi, ki zgoraj pri Bratislavi zavije od severa proti jugi skozi Budimpešto in na meji Srbije in Hrvaške potem proti vzhodu in Novemu Sadu, poteka mogočen ladijski promet. Večinoma v Budimpešti sem in tja drvijo turistične ladjice in kakšen »rendorseg« policijski čoln.

V Budimpešti se da videti marsikaj – na desnem bregu sta dva velika gradova, Budimski grad, drugega pa zdaj obnavljajo in sicer tako, da so starega dotrajanega praktično kar podrli, novega pa bodo s sodobno skeletno betonsko gradnjo zgradili identičnega, kar pa turisti seveda ne bodo niti opazili.

Tam je tudi cerkvica Matijaša Korvina, pri nas znanega kot Kralj Matjaž. Mojim madžarskim kolegom je vedno na smrt smešno, ko omenjam, da je lik iz 15. stoletja pri nas narodni heroj, ki sedi v eni votlini na Peci na Koroškem, navija brado okoli mize in čaka, da ga pokličejo na ponovno pravico. Pri njih velja za barabinskega plemiča in nasilneža. No, tudi moj rodni kraj Dravograd, nedaleč od Pece,  niso Turki niti pogledali od blizu, so ga pa do tal 1480 ali 1481 požgali prav Matjaževi vojaki, ki so nadlogo turško preganjali do Celovca in nazaj. Korvin je tudi upodobljen na madžarskem bankovcu »ezer forint« ali 1000 forintov.

S te vzpetine nad Donavo se lepo vidi tudi peštanski del, predvsem izstopa velikanski madžarski parlament, kjer »priljubljeni« samopredsednik Orban Viktor vodi Madžarsko po neki povsem svoji poti. Za njim se vidi velika cerkev Sv. Štefana in za njim naprej še veliki nogometni stadion Ferencvaroša, poimenovan po legendi madžarskega nogometa, Frančeku Puškašu.

Za ogled vseh znamenitosti Budimpešte seveda potrebujete cel teden in lepo izdelan načrt, javni promet deluje brezhibno, ni pa niti težko voziti z avtomobilom, tudi parkirnih mest je dovolj. S Hondo je po madžarskih avtocestah, ki so tudi sredi poletja zelo prazne, lepo pretočne, prijetno voziti. Le avto se splača napolniti v zadnjem rondoju pri Lendavi, ker ima szuperzvezda Orban Viktor ene cene za nas tujce, druge, svinjsko poceni, pa za svoje volivce. In razlika ni majhna. No, zdaj konec septembra je manjša. Z varčno Hondo HR-V s 6 in nekaj kozarčkov porabe pravzaprav do Budimpešte in nazaj priti ni noben problem.

Budimpešta je čarobna tako podnevi, še bolj pa ponoči. Madžari so milo rečeno kar tečna populacija, ki znajo biti do tujcev tudi naduti in osorni, ampak to imajo menda v genih. Pomikanje z avtom po ulicah je odvisno od ure in prometa, ko pa Budimpešto obiščete nekajkrat, je orientacija enostavna in za večji del ne potrebujete navigacije, razen če iščete točno določen naslov.

V Budimpešto se praviloma pripelje čez Elizabetin beli most pod spomenikom osvoboditve Budimpešte, kjer velikanska teta drži pero, dvignjeno nad glavo, je pa to druga in še višja razgledna točka v gričevnatem Budimu, medtem ko je Pešta povsem ravna, razen nekaj izboklin na slabše vzdrževanih ulicah.

Cene v trgovinah v Budimpešti so primerljive z našimi, kaka reč je cenejša, kaka dražja, spet se bom obregnil ob naš »slovenski« paradižnik, ki tu stane manj kot evro, pa pivo z rdečo zvezdo je tudi skoraj pol cenejše. Predvsem pa je hrana v restavracijah praviloma kar občutno cenejša kot pri nas. Za tiste, ki radi jeste hitro, ne pa tudi dobro, je praktično vsakih nekaj ulic kakšen burger lokal, ameriškega ali lokalnega porekla.

Veliko je tudi parkov, predvsem mestni park (Varosliget, liget=park, varos= mesto) s trgom Herojev pred njim, pa slavni Nepliget, kjer so potekale dirke za veliko nagrado še pred 2. svetovno vojno, pa tudi po njej.

Moja smrklja je bila nad devetim največjim mestom v Evropski uniji in po Dunaju drugim največjim na Donavi, več kot navdušena. Mesto v 10-milijonski Madžarski šteje 1,75 milijona prebivalcev na 525 kvadratnih kilometrih, na širšem območju mesta pa živi kar 3,3 milijona ljudi, kar je tretjina vseh prebivalcev države.

Posebnost je seveda jezik, ki je povprečnemu Slovencu (razen tistih, ki živijo v Prekmurju) povsem nerazumljiv in grd. Ima kar nekaj posebnosti, od tega, da priimek pišejo pred imenom (ne pa za tujce), najbolj zanimiva pa je ta, da ne pozna spolov – »Jaz sem šel v trgovino,« je rekla babica, seveda po njihovo, ima pa tudi svinjsko komplicirano slovnico in sklanjanje besed.

A vsakič, ko grem tja čez, znam več, od pozdravljanja, zahval in osnovnih terminov, še bolj zabavne pa so črke. S številnimi preglasi, ki pomenijo skrajno zategnjene »eje« in »oje« do črtic, ki črko kar izpustijo, recimo napis, ki pove da je ob avtocesti »počitek – prostor« ali »pichenoholy«. Ko znaš za silo zlagat besede in prebirat smešne glasove »sz, zs, cs« in se smejati buszu in szendvicsu (ker brez sz, bi bil to buš in šendvič), je madžarščina kar zanimiv jezik. Sploh iz ust Madžark.

Menda samo zaradi teh črtic letno porabijo za 12 % več tonerjev in kartuš za tiskalnike, kot bi jih sicer. Zabavno je tudi štetje in ko osvojiš vseh 10 številk, stotice (szasz), tisočice (ezer), se lahko brez težav po madžarsko derete v slogu »ketszaszesezerforint« (1300 forintov, kar je okoli dva evra) s silno širokimi »eji« in »aji«.

Budimpešta z milijoni turistov, ki vsako leto pridrvijo sem, je glavni turistični vir prihodkov Madžarske, drugi pa je menda dirka F1, tradicionalno zadnji vikend julija. Spet, Madžarska ima pestro zgodovino od stepskih nomadov iz srednje Azije in Atile šibe božje v rimskih časih do večnih upornikov v avstrijskem cesarstvu, ki so potem pod Francom Jožefom dobili delno samostojnost. Njihova vpletenost v 1. svetovno vojno jih je stala večine ozemlja, ki je pripadlo Romuniji, Slovaški in Poljski, Hrvaški, Srbiji in delček tudi Sloveniji, podoben referendum kot naš za Koroško pa jih je stal Gradiščanske, ki je odšla pa-pa v Avstrijo.

Vračanje na sobotni dan iz Budimpešte pa je obrnilo sliko na cestah na glavo. Nenadoma so se vsi Madžari iz centra znašli na avtocesti za njihovo morje, Blatno jezero. Strnjene in počasne kolone na štirih in poteh treh pasovih so pomenile do takrat zame nevideno sliko. 80 kilometrov iz prestolnice se je ta mogočna reka večina zlila proti Sekešfehervaru in skozi naslednjih nekaj izvozov in naenkrat je bila avtocesta okrog Honde prazna.

Če je bila Budimpešta še v 30 stopinjah zgodaj dopoldne in soncu, je na sredi Blatnega jezera termometer kazal manj kot 20 in lilo je iz kot škafa. Fronte čez Panonsko nižino s celinskim podnebjem imajo pač svoje posebnosti. Megyek hazon…Szeretem Budapestet es nem szeretem a Magyarokak. Nekaj pa le znam.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
bacco 20.9.2022 10:08:20
Lepo in zabavno napisano... Bil letos tam in se strinjam s praktično vsem...
© Copyright 1999-2021 Avtomanija